• V domu brez tobačnega dima se zmanjša izpostavljenost otrok in odraslih tobačnemu dimu iz okolja.
• Domovi brez tobačnega dima varujejo odrasle in otroke, ki so posebej ranljivi za tobačni dim iz okolja, na primer astmatike (ali odrasle z boleznimi srca ali kroničnimi boleznimi dihal).
• Najstniki staršev nekadilcev, ki živijo v domovih, v katerih je kajenje dovoljeno, bodo verjetneje začeli kaditi kot tisti, ki živijo v domovih, v katerih je kajenje prepovedano.
• Kadilci, ki živijo v domu brez tobačnega dima, pokadijo manj cigaret na dan.
• V domu brez tobačnega dima lahko tisti, ki prenehajo kaditi, dlje vzdržujejo abstinenco.
• Politika doma brez tobačnega dima je jasno sporočilo, da kajenje ni sprejemljivo.

Če doma nikomur nikdar in v nobenih okoliščinah ni dovoljeno kaditi v zaprtih prostorih, so otroci učinkoviteje zaščiteni pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu iz okolja kot pa z delnimi omejitvami. Če je kajenje dovoljeno pri odprtih oknih ali v veži, dom ni brez tobačnega doma.

Izpostavljenost tobačnemu dimu iz okolja je mogoče zmanjšati tako, da se v avtomobilih in drugih zasebnih vozilih v prisotnosti otrok in nekadilcev ne kadi. Med kajenjem v avtomobilih so bile odkrite visoke koncentracije tobačnega dima iz okolja in zgolj odpiranje okna za manjšo izpostavljenost temu dimu ni učinkovito. V Angliji so leta 2014 sprejeli prepoved kajenja v zasebnih vozilih, kadar so v njih otroci. Zakon se bo začel izvajati čez približno leto dni. Podoben politični projekt se pripravlja na Irskem, po pričakovanjih pa naj bi mu sledile tudi druge države.